Zanimivo. Ni osvojil Wimbledona, a osvojil je nekaj velikega.
Otočani so bili po nedeljski zmagi Andya Murraya v velikem finalu olimpijskega turnirja proti švicarskemu čarovniku Rogerju Federerju na nogah. Na travniku pred igriščem številka 1, ki se je nekoč imenoval Henman, sedaj pa Murray Hill, se jih je zbralo ogromno število, več kot pred tedni v finalu Wimbledona, na koncu pa so od veselja plesali in se ljubili. Ja, Andyu je uspelo. Osvojil je nekaj velikega. Ni bil turnir za grand slam, toda zlata medalja je nekaj izjemnega. Toliko let so čakali na odličje, vse od leta 1912.....morda pa je sedaj dečko iz Dunblaneja le spustil duha iz steklenice in se mu bo odprlo tudi na grand slamih, kjer je v finalu izgubil že štirikrat, trikrat prav s Federerjem, ki ga je tokrat gladko pospravil.
Vedno je imel udarce, morda tudi več, toda na igrišču je izbral praktičnost namesto genialnosti, obrambo namesto napada, solidnost namesto spektakularnosti, negativno namesto pozitivnost. Je morda v duši defenzivec? Mogoče, vendar je tu najboljši. Če je v zadnjih letih nekaj manjkalo talentiranemu Škotu, potem ga je to znalo odvleči v obrambno igro in ponavadi je ostal brez smetane na torti. V finalu olimpijskega turnirja je končno opral madež večnega poraženca. Igral je kot prvi trije tenisači sveta in če je nekdo dvomil, sedaj ve kam spada. Andy Murray definitivno spada v TOP 4.
Nekje severno, 400 milj od Londona, je vršalo v mestu. Pubi so verjetno ostali brez piva. Tako je bilo tudi, ko je igral finale Wimbledona. Izgubil je, toda ostal je njihov heroj. Barman John Marr trdi: ''Vsi so plesali, vsi so bili pijani, od piva ali sreče''.
Dunblane se je za vedno spremenil 13. marca 1996, ko je Thomas Hamilton v noriji ubil 16 otrok starih od 5 do 11 let, eno učiteljico, na koncu pa še sebe. Brata Murray, Andy in Jamie, sta bila prav tisti čas v šoli. Skrila sta se v telovadnici z nekaterimi drugimi. Rane te tragedije so ostale, Andy pa nikoli ni govoril o njih, še v avtobiografiji je komaj omenil dogodek z besedo ali dve. Njegova babica Shelley Erskine je novinarjem izdala...''Andy je globoko v sebi nosil željo, da mestece, v katerem se je rodil, postavi na zamljevid iz nekega drugega razloga. Leta smo bili znani po moriji. Sedaj se bo to, upam, spremenilo.''
Andy olimpijskega turnirja v Pekingu nima v dobrem spominu. Kot največji britanski up se je poslovil že po 1 krogu, ko je izgubil s Tajvancem Lujem. Novinarji niso skoparili s kritikami, med vrsticami pa se je dalo razbrati tudi to, da je tekmo 'tankiral'. Minila so štiri leta, zgodba pa povsem drugačna. Na dan posamičnega finala je igral dva dvoboja, tudi finale mešanih dvojic z Lauro Robson. Kolegice seveda ni hotel razočarati. Ni manjkalo veliko, pa bi Laura in Andy poskrbela za evforijo, kot je v VB-ju niso videli. Morda le leta 1966, ko so osvojili nogometno svetovno prvenstvo. Kljub temu so se po otoku to nedeljo slišale note pesmi ''We can be heroes'' Davida Bowieja, ki odmevajo po vsaki olimpijski zmagi. Kdo se ne bi naježil in bil poln emocij, ko nekdo prvič osvoji nekaj velikega. To je bil dan Andya Murraya, ki pa je dokazal, da ni heroj le za en dan. Odšel je v legendo. Kako ironično. Nikoli ni mogel do danes osvojiti Wimbledona, da bi na koncu postal heroj prav na Wimbledonu. Postal je prvi Britanec po letu 1936 in Fredu Perryu, ki je nekaj osvojil na sveti travi...in morda se mu sedaj končno odprlo, da domov prinese tudi pokal zmagovalca turnirja za velik slam. Prva priložnost se nezadržno bliža. OP ZDA se začenja že konec avgusta...
Le kje sta končali Andyjevi medalji? Seveda pri njegovih dveh ljubljenčkih! Psiček Rusty ponosno nosi srebrno medaljo, psička Maggie May pa zlato... .
pripravil: L.S.
delno povzeto po SN - Neven Bertičević
foto: daylife.com
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji