Blaž Kavčič: ''Za mene ni veselega decembra!''

Najboljši slovenski teniški igralec, ki trenutno zaseda 112. mesto na lestvici ATP, Blaž Kavčič je v letošnjem letu postavil zgodovinski mejnik za slovenski moški tenis. Kot prvi Slovenec je bil uvrščen med 100 najboljših na lestvici ATP, in sicer na 96. mesto. Nekaj izjemnih rezultatov na turnirjih ATP, tri turnirske zmage na challenger turnirjih in dvoboj drugega kroga na Roland Garrosu proti enemu izmed najboljših teniških igralcev zadnjih let - Andyju Roddicku so vrhunci letošnje sezone zanj. Intervju s 23-letnim Ljubljančanom, ki me je že pred začetkom opozoril, da ga ne smem vikati, je potekal v zelo sproščenem, skoraj prijateljskem vzdušju v lokalu v centru Ljubljane. Blaž se je izkazal za zgovornega in odločnega sogovornika ter je bil ves čas intervjuja dobre volje, kljub temu da je prišel na intervju naravnost s treninga v Kranju.

 

Kljub temu, da smo o Blažu in njegovi začetni poti v tenis že pisali, je prav, da o najboljšem slovenskem tenisaču v letu 2010 to objavimo še enkrat. Z Blažem se je pogovarjal novinar Ivo Veber

Glede na to, da prihajaš iz zelo športne družine je bilo nekako za pričakovati, da boš tudi ti športnik. A vendarle, tvoja starša sta bila alpska smučarja, ti pa si se znašel v tenisu. Kako to? Kdaj si se sploh začel ukvarjati s tenisom?

Ja, v bistvu že čisto od majhnih nog. Že ko sem shodil, sem vedno želel imeti s sabo lopar. Takrat ga še nisem mogel držati v roki, zato sem ga kar vlekel za sabo. Ko sem bil še v vozičku, mi je mama vedno položila zraven teniško žogico, ker sem baje takrat nehal jokati. Že od vsega začetka sem bil vezan na tenis in na rumeno žogico. In prišel je čas, ko se je bilo treba odločiti. Bil sem športnik in želel sem nekaj trenirati. Vedel sem, da če se bom odločil za smučanje, mi bosta lahko starša veliko pomagala. Tako je bila odločitev težka. A vseeno je ljubezen do tenisa prevladala. Smučanje je namreč zimski šport in pozimi je vedno mraz. Jaz pa sem človek, ki je raje na soncu. Tudi zaradi tega sem se odločil za tenis.

Sezona 2010 je za tabo in brez pretiravanja lahko trdimo, da je bila najuspešnejša do zdaj v tvoji karieri. Kako bi jo ti ocenil?

Zagotovo je bila to moja najboljša sezona v karieri. Na koncu sem imel težave s poškodbo noge, ki se je vlekla tri tedne in je prišla ravno, ko sem dosegal najboljše rezultate. Prišla je res v nepravem trenutku. Tudi zaradi tega nisem dosegel tistega cilja, ki sem si ga zastavil - glavni žreb Australian Opna. Ampak lahko rečem, da je bila sezona vrhunska. Imel sem nekaj dobrih rezultatih na ATP turnirjih in tri zmage na turnirjih challenger. Tudi to je velik uspeh, saj ni veliko igralcev, ki zmagajo na treh turnirjih v eni sezoni. S tem zelo zadovoljen. Je pa res, da sem imel vmes majhno krizo – takrat, ko sem bil brez trenerja – in v tistem času nisem dosegal tako dobrih rezultatov. Mogoče mi sedaj ravno tista dva meseca sedaj manjkata. Ampak načeloma vemo, da so vedno vzponi in padci in je težko ves čas držati neko črto, vedno strmo navzgor. Sezono sem začel boljše kot lani, kar je bil tudi moj cilj in s tem zelo zadovoljen.

Blaž Kavčič je januarja v Melbournu prvič nastopil v glavnem delu turnirja za grand slam, ko je prešel kvalifikacije

Letošnji nastop na Roland Garrosu je bil zate prav gotovo nekaj izjemnega. Tekma proti Roddicku na igrišču Suzane Lenglen pred tisoči gledalcev. Kako si takrat počutil?

Ja, v eni fazi naj bi bilo celo 9 tisoč gledalcev in do zdaj še nikoli nisem igral pred toliko gledalci. Pred tem dvobojem sem igral pred približno 2 tisoč gledalci, in sicer proti Baghdatisu. Tekma proti Roddicku je bila res povsem nova dogodivščina zame. Tisti dan je tudi ves dan deževalo. Dvoboj je bil prestavljen za uro in pol, dvakrat sva morala prekiniti dvoboj zaradi tega. To mi ni bilo ravno najbolj naklonjeno, saj mi je vzelo nekaj energije. Imel sem tudi nekaj treme, saj sem bil prvič v taki situaciji. Na koncu mi je zmanjkalo energije in ravno zato je on četrti niz lahko pripeljal do konca. Mislim, da bi lahko bilo še veliko težje zanj. Drugače pa se nasploh vsak igralec najbolj pripravlja za grand slam turnirje, saj so nekaj posebnega. Vsem to največ pomeni. Na teh turnirjih mogoče daš od sebe še več moči kot običajno. To je bila res nepozabna izkušnja in na takih tekmah dobiš tiste prave občutke, zakaj je treba tenis sploh igrati. Ko je recimo na treningih najtežje, se spomniš na te občutke in te potem ženejo naprej. Tako, da je zelo dobro, da si čim večkrat v taki situaciji.

Pred to tekmo z Roddickom si celo dejal, da si mu v njegovo omarico vrgel listek z naslovom tvoje spletne strani, da te bo lahko bolje spoznal. Ali si to res storil?

Ne. To je bila zgolj šala. Njega so namreč na tiskovni konferenci vprašali, če ve kdo sem jaz. Rekel je, da ne ve in da me bo »pogooglal«. Potem so meni povedali to zgodbo in sem rekel, da bom mu dal naslov moje spletne strani v njegovo omarico, da bo lahko »prečikiral«. Ampak, to je bila bolj »finta«, ker se je takrat moja spletna stran komaj začela uveljavljati in ta je dogodek je bil tudi dobra reklama za to.

Na slovitem Roland Garrosu je Blaž v 2. krogu igral z najboljšim ameriškim tenisačem Andyem Roddickom

No, če ostaneva še malo pri tvoji spletni strani. Kako dolgo že deluje in kaj lahko oboževalci najdemo tam?

Mislim, da spletna stran www.blazkavcic.com deluje že skoraj eno leto. Mogoče malo manj. S spletno stranjo smo začeli nekoliko prej kot kakšni drugi igralci. Ponavadi igralci najprej pridejo v vrh in se potem ukvarjajo s spletno stranjo. Mi smo začeli malo prej, predvsem zaradi tega, ker v Sloveniji nihče še ni bil tako visoko kot sem zdaj jaz. Postavil sem neke nove kriterije in zdelo se nam je prav, da to prikažemo slovenski javnosti. Veliko ljudi si namreč sploh ne predstavlja kako vse to zgleda. Predvsem pa je stran namenjena fanom. Dobivam kar nekaj sporočil, veliko ljudi me spremlja. Z boljšimi rezultati bo verjetno tega še več in prav zato smo se odločili, da smo prej začeli s spletno stranjo. Lahko rečem, da je spletna stran zelo v redu. Izveste lahko, kje sem jaz v tistem trenutku, kakšne rezultate imam, kakšen je moj načrt … Objavljeni so tudi videi, slike. Tako, da je kar precej zanimivih stvari, a sigurno to še ni tisto, kar si želimo. Vsekakor je naša želja, da bi spletno stran še izboljšali. Ampak nekje je bilo treba začeti in mislim, da smo kar dobro začeli ter da se je spletna stran uveljavila.

V letošnji sezoni si začel sodelovati z novim trenerjem Adrianom Voineo. Kako poteka sodelovanje in katere slabosti v tvoji igri želita odpraviti?

Takrat, ko sem bil brez trenerja sem si zastavil cilj, da najdem enega res dobrega trenerja, ki mi bo znal pomagati. Znašel sem se pred tisto zadnjo stopničko, ko je potrebno narediti preskok s challengerjev na ATP turnirje. Vedel sem, da rabim enega dobrega trenerja. Dobil sem njegov kontakt, šel do njega. Dva dni sva trenirala skupaj in se zelo dobro ujela. Naredili smo načrt za poskusno obdobje, ki se je izkazalo za uspešno in tako sva se odločila za sodelovanje. Treningi potekajo super. Delava na tistih stvareh, ki so bile problem že prej. Vsi vejo, katere stvari so pomanjkljive v moji igri. To niso neke velike stvari, saj ko prideš tako visoko, ostanejo zgolj malenkosti. Sigurno pa je tisti večji cilj ta, da bi bila moja igra nekoliko bolj agresivno nastavljena. Da bi bil bolj odvisen od sebe. To je morda tisti glaven ključ, ki manjka za preboj iz challengerjev.

Zaradi poškodbe stegenske mišice si moral izpustiti ameriško turnejo. Kako je s to poškodbo sedaj? Je že sanirana?

Poškodba še vedno opozarja in ne počutim se še stoodstotno. Na srečo pa ne gre nič na slabše, tako da lahko rečem, da poškodba nekako sanirana v devetdesetih odstotkih. Problem je bil predvsem v tem, da sem prehitro šel na turnirje, ampak cilj je bil uvrstitev v glavni del turnirja (Australian Opna, op. p.). Malo je bilo s tem tveganja, a na srečo se poškodba ni poslabšala in je zdaj vse v redu ter lahko treniram z normalnim tempom, brez večjih težav.

Kaljut je kot prvi domači igralec letos osvojil največji moški turnir v Sloveniji, challenger BMW Ljubljana Open

Velik dosežek ti je skupaj z ostalimi slovenskimi fanti uspel tudi v Davis Cupu. Slovenija se namreč tretjič v zgodovini uvrstila v prvo evroafriško skupino. Odločilen dvoboj ste igrali proti Litvi, in sicer pri njih doma. Pred odločilnima dvobojema ste zaostajali 1:2, a sta nato ti in Žemlja priigrala zgodovinski zmagi. Kako je bilo igrati pred občinstvom, ki se je veselilo tvojih napak, hkrati pa ob tem še nositi breme zastopstva Slovenija?

Že leto pred tem smo bili v podobni situaciji (proti Latviji, op. p.), rezultat je bil 2:2. Jaz sem odigral odločilen dvoboj, nisem igral najboljše in sem izgubil tisto tekmo. Takrat me je to zelo potrlo, bil sem v krizi po tisti tekmi. Počutil sem se zelo slabo, kajti igrati za reprezentanco je čisto nekaj drugega kot igrati zase. Ko vidiš svojo ekipo na klopi, ki ti želi vse najboljše, tebi pa ne gre kot si si zamislil. To si bili eni izmed najtežjih trenutkov v mojem življenju. Pred to tekmo zdaj v Litvi sem se prav tako počutil slabo, saj sem vedel, da je to zdaj popravni izpit in da ne smem »zaj****«, po domače povedano (smeh). Ja, v Litvi je bilo veliko nasprotnikov. Igrali smo pred 2 tisoč gledalci, ki so res navijali kot da smo na nogometni tekmi. Vsakič preden sem serviral, so se drli: »Double fault, double fault!« Bilo je kar težko igrati. Drugi nasprotniki so bili sodniki. Stranski sodniki so bili domači, zelo veliko je bilo slabih odločitev in na taki hitri podlagi lahko ena ali dve žogici odločita tekmo. Jaz bi lahko v drugem nizu precej hitreje precej do želenega breaka, če ne bi sodniki nekajkrat zamižali. Tekma je bila res napeta od začetka do konca, ampak jaz sem ostal miren. To so res hudi pritiski, saj veš, da ne smeš izgubiti. Nato pa se proti tebi obrnejo še vsi dejavniki in je res težko igrati. A vendar sem zdržal to tekmo in bil izjemno vesel, da je Slovenija takrat zmagala in se uvrstila v želeno prvo evroafriško skupino. Občutki, ko cela ekipa »prileti« na igrišče so res neverjetni.

Nasprotnik Slovenije v prvi evroafriški skupini Davisa Cupa je Finska. Njihov najboljši igralec je Jarkko Nieminen, ostali igralci pa niso med najboljšimi 200 na lestvici. Vaša prednost bi naj bil tudi domač teren. Kakšne so po tvojem mnenju vaše možnosti proti njim?

Če povem čisto realno, je Finska še vedno favorit v tem dvoboju. Imajo Jarkka, ki je uvrščen okrog 35. mesta na svetu. V zadnjem času je dosegal res vrhunske rezultate in premagoval najboljše igralce na svetu. Kljub temu da njegova najljubša podlaga ni pesek, mislim da nam bo težko dobiti kakšno točko proti njemu. Priložnosti moramo iskati bolj proti njihovemu drugemu igralcu. Je še mlad, napreduje in igra zelo dobro predvsem na hitrih podlagah. Res je velika prednost, da igramo doma in lahko izberemo podlago. Mislim, da bo odločilna igra dvojic, ki nam gre sicer tako dobro, a bomo temu posvetili malo več poudarka v prihodnosti in poskušali osvojiti pomembno točko. Še vedno pa je premagljiv tudi Jarkko. Če bova jaz ali Grega odigrala vrhunsko tekmo pred domačimi igralci, ki ti dajo še dodatno moč in če on ne bo imel najboljšega dneva, se ga da premagati tako kot vsakega igralca na svetu. Mislim, da je dvoboj čisto odprt in da Slovenija lahko zmaga.

Kje bi si želel odigrati to srečanje Davis Cupa in na kateri podlagi?

Zagotovo bomo igrali na pesku, to vedo že vsi. To je njihova najslabša podlaga, mi pa nimamo težav. Pesek je moja najljubša podlaga, Žemlja tudi dobro igra na pesku, tako da bomo mi sigurno izbrali to podlago. Prizorišče pa naj bi bil Tivoli, ker so se kriteriji z uvrstitvijo v prvo evroafriško skupino povečali. Potrebnih je namreč več sedežev za igralce. Tivoli ustreza tem kriterijem in vsi smo tudi zaželeli, da bi igrali tam. Je pa res, da ne vem če je Tivoli že uradno potrjen kot prizorišče.

23-letni Kavčič je ob Gregi Žemlji tudi standardni član naše reprezentance v Davisovem pokalu

V letošnji sezoni si na lestvici ves čas okrog 100. mesta. Kako je s to uvrstitvijo možno finančno preživeti?

Če si ti uvrščen pod stoto mesto na svetu se lahko dobro preživljaš s tenisom. Odvisno pa je tudi, koliko želiš vlagati sam vase. Lahko imaš povprečnega trenerja, lahko imaš pa vrhunskega trenerja. Lahko imaš samo trenerja, lahko imaš celotno ekipo okoli sebe, na primer kondicijskega trenerja, maserja, fizioterapevta, psihologa … Odvisno je od tebe, koliko si pripravljen žrtvovati. Zagotovo je zelo dobro, da imaš kakšne sponzorje. Samo z denarnimi nagradami si ne moreš privoščiti celotne ekipe, ki sem jo našteval. Tukaj morajo velik del odigrati sponzorji, ki pa se v Sloveniji zelo težko dobijo. Nasploh je taka kriza v svetu, da je sponzorje težko dobiti. V Sloveniji pa tako že ni posluha za sponzoriranje. Jaz ves denar, ki ga zaslužim, vlagam v moj nadaljnji razvoj. Upam na to, da se bom uvrstil še višje in da bom dejansko lahko začel služiti s tenisom.

Z nastopanjem na največjih turnirjih imaš verjetno možnost spoznati tudi največje zvezdnike teniškega športa. Koga izmed njih si že spoznal in s kom se najbolje razumeš na touru?

Najbolj poznam srbske igralce, se pravi Djokovića, Zimonjića, Troickega in Tipsarevića. Torej celotno Davis Cup ekipo. Predvsem zato, ker govorim isti jezik kot oni. Tako se z njimi najlažje sporazumevam. Imamo tudi zelo podobno mentaliteto. Tudi s hrvaškimi igralci se zelo dobro razumem. Stara Jugoslavija je nekako povezana med sabo. Lahko pa rečem, da so vsi igralci zelo preprosti ljudje in se ne smatrajo za nekaj več. Nadal in Federer sta čisto preprosta, pozdravita vsakega, ko prideta v garderobo in se pogovarjata. V bistvu ni nobenih razlik in to te tudi malo preseneti.

Znano je, da je tvoj največji idol Pete Sampras, v današnjem času pa si navijač Rafaela Nadala. Kaj najbolj občuduješ pri njima?

Ko sem začel igrati tenis sem si vedno želel zmagati Wimbledon in Sampras je bil takrat najboljši v Wimbledonu. Njegova mirnost, njegova igra, njegov karakter so mi bili zelo všeč. Res sem navijal zanj in bil njegov velik fan. Ko je igral v Australian Opnu sem se zbujal tudi ob treh zjutraj, da sem gledal njegove tekme. Ko je prenehal z igranjem je bilo potrebno izbrati nekoga drugega in Nadal je bil idealen primer, ker ima podoben karakter kot jaz. Oba se zelo boriva na igrišču, igra je približno enaka. Ravno v tem smislu se lahko približam njemu. Tudi izven igrišča je tisti pravi športnik in zato mi je tudi najbolj všeč.

Kako pa preživljaš ta zadnji mesec v letošnjem letu? Treniraš na polno ali si vzameš tudi kaj časa za relaksacijo?

Časa za počitek ni. Že prvega decembra sem začel trenirati. Samo štiri dni sem imel proste. Pa tudi ti dnevi niso bili povsem prosti. Moral sem vzdrževati kondicijo. Tekel sem, delal vaje za trup. Čistega odmora si ne morem privoščiti. December je mesec, ki je namenjen za priprave. Treningov je veliko. Treniram okrog šest, sedem ur na dan, in sicer vsak dan z izjemo nedelje. Ta mesec zame ni vesel december kakor za druge. To je zame najbolj mučen mesec, v katerem najbolj trpim. Ampak, vem zakaj to delam in vem da je to nujno potrebno za rezultate v prihodnosti.

''December je mesec, ki je namenjen za priprave''

Za konec pa še nekaj o pričakovanjih za prihodnjo sezono. Kateri bo tvoj prvi turnir? Kakšni so tvoji cilji?

Najprej bom zaigral na ATP turnirju v Indiji, kjer sem uvrščen v glavni turnir. To bo edini turnir pred Australian Opnom. Nato potujem v Avstralijo, kjer bom igral kvalifikacije. Po tem turnirju se vračam domov, kjer se bom pripravljal za peščeno sezono. V začetku februarja potujem v Južno Ameriko, kjer bom igral 4 ATP turnirje. Na prvih dveh bom uvrščen v glavni turnir, na ostalih dveh bom igral v kvalifikacijah. Začel bom torej igrati malo močnejše ATP turnirje.

To pomeni, da ne boš več igral toliko challenger turnirjev?

To je sedaj odvisno. Po začetnih ATP turnirjih bom videl kakšen bo izkupiček. Če ne bom odigral veliko tekem, bom pač moral narediti ponoven korak nazaj in igrati na challengerjih, izboljšati igro ter pridobiti samozavest. Če pa mi bo uspeli boljši rezultati, pa bom vztrajal pri ATP turnirjih. Letos je moj cilj, ki sem si ga zastavil, biti uvrščen pod sedemdeseto mesto. Tako, da moram počasi začeti delati na dobrih rezultatih tudi na ATP turnirjih in ohraniti nekaj zmag na challengerjih.

 

Želiš ob decembrskih praznikih sporočiti še kaj bralcem tenisportala.si?

Naj ne pijejo preveč za praznike (smeh). Ne, v glavnem naj še naprej spremljajo tenis. Tenisportal dela zelo dobro in velika zasluga, da je tenis bolj popularen v Sloveniji, gre prav njim. Upam, da bo portal še naprej delal tako dobro in da bo čim več spletnih ogledov ter da bodo ljudje še bolj pozitivni glede slovenskega tenisa. Mislim, da tenisportal in mi igralci veliko pripomoremo k večji popularnosti. In ob tej priložnosti bi se želel zahvaliti tenisportalu za njihovo delo.

pripravil: Ivo Veber

foto: tenisportal.si, daylife.com, blazkavcic.com