Rafael Nadal je v krizi, kar samo še dodatno potrjuje poraz v tretjem krogu Mastersa v Miamiju, njegov najzgodnejši po letu 2006, ki mu ga je prizadejal rojak Fernando Verdasco s 6:4, 2:6, 6:3.
Španec je na prizorišču svoje prve zmage nad Rogerjem Federerjem (2004), kjer je v naslednjih letih štirikrat zaigral v finalu (2005, 2008, 2011, 2014), deloval utrujeno in zmedeno, kot da ne bi vedel, kako igrati s tenisačem, proti kateremu je dobil 13 od 14 obračunov. Nadala tako v vrhu lestvice ATP ohranjajo praktično samo še točke iz peščene sezone, katerih glavnico je osvojil z zmago na Mastersu v Madridu in deveto, rekordno lovoriko na Roland Garrosu.
Pred začetkom zanj najpomembnejšega dela sezone se poraja vprašanje, ali se bo Nadal obdržal med elitno peterico, kjer mu za vrat dihajo Andy Murray, Kei Nišikori in Milos Raonic, odlično pa letos ponovno igra tudi David Ferrer. Tretji igralec sveta je v Miamiju branil finale, tako da bo že v ponedeljek izgubil nekaj mest. Koliko, je odvisno od tega, kaj bodo v Miamiju pokazali njegovi zasledovalci.
Nadal je od začetka svoje kariere veljal za enega fizično najbolje pripravljenih tenisačev, z izvenzemeljskimi povratki po številnih poškodbah pa se ga je prijel vzdevek ''the comeback king'' (''kralj povratka''). Poškodbe so bile del njegove kariere že od najstniških let, ko je kot 19-letni fant z velikimi mišicami, piratskim izgledom in kapri hlačami eksplodiral na teniški sceni.
Leta 2009 ga je pestila kronična poškodba kolena, nato pa je v naslednji sezoni osvojil tri turnirje za Grand Slam. Leta 2012 je izpustil sedem mesecev, čemur je sledila neponovljiva sezona 2013, v kateri je zbral 10 turnirjev, vključno z dvema Grand Slamoma in petimi Mastersi. Spotoma je ponovno postal prvi igralec sveta in dokazal, da kljub zavidljivi teniški kilometrini še ni rekel zadnje besede.
Ne gre za osamljena primera, ko se je Nadal po poškodbi vrnil v zmagovitem slogu, a tokrat je, kot se zdi, drugače. Sezono 2013 je sklenil z nastopom v finalu turnirja najboljše osmerice, nato pa se je pravljica spremenila v nočno moro.
Teniška javnost je po izpadu Novaka Đokovića na OP Avstralije (2014) pričakovala, da bo Nadal drugič osvojil Melbourne in se po številu Grand Slamov izenačil s Petom Samprasom. Organizatorji so za to priložnost v deželo tam spodaj zvabili celo samega Samprasa, ki se sicer izogiba pretirani medijski pozornosti, da bi Nadalu izročil zmagovalni pokal, s čimer bi Španec dopolnil drugi karierni Grand Slam.
Načrte je pokvaril Stan Wawrinka, ki je z briljantno predstavo v prvem nizu razorožil Nadala, v nadaljevanju pa je Španca izdal hrbet. Sledila je neprepričljiva predstava v Riu, kjer je na peščeni podlagi ubranil več zaključnih žogic Pabla Andujarja in se kasneje veselil zmage na inavguracijskem turnirju v Južni Ameriki.
V finalu Miamija ga je brez pretiranih težav ugnal Đoković, sledilo pa je nekaj presenetljivih porazov na rdečem pesku. Nadala je v Monte Carlu izločil David Ferrer, v Barceloni pa Nicolas Almagro. V Madridu je zaostajal za niz in brejk v drugem, preden je Nišikoriju nadaljevanje preprečila poškodba. Pred finalom OP Francije z Đokovićem, ki ga je pred tem premagal na Mastersu v Rimu, napovedi niso bile najboljše, a Nadal je s še eno nostalgično predstavo v štirih nizih ugnal prvega igralca sveta in tako rešil sicer sila podpovprečno peščeno sezono.
Težave so se v nadaljevanju leta samo še stopnjevalo. Poškodba hrbta se dolgo ni zacelila, pred ameriško turnejo ga je izdalo zapestje, v zaključku leta pa še vnetje slepiča. Po porazu proti 18-letnemu Borni Čoriću na turnirju v Baslu se je Nadal neslavno poslovil od leta 2014.
Uvod v letošnjo sezono se ni odvil po njegovih željah, saj so ga večkrat presenetili nižjepostavljeni igralci, z izjemo turnirja v Buenos Airesu, kjer je v dokaj okrnjeni konkurenci prekinil večmesečno turnirsko sušo.
Eden najbolj zanimivih podatkov, ki priča o tem, kako strmo je padla forma nekdanje številke ena, je statistika z levorokimi igralci.
Nadal je najdominantnejši tenisač v zgodovini, ko govorimo o dvobojih z levičarji, saj jih je v karieri dobil 73, oddal pa le 11 (73-10/88%). Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je Španec izgubil štiri od zadnjih sedmih obračunov z levorokimi tenisači. V Pekingu (2014) ga je premagal Martin Kližan, v Šanghaju (2014) Feliciano Lopez, v Dohi (2015) Michael Berrer, v Miamiju (2015) pa še Fernando Verdasco.
Nadal se sedaj seli v kneževino, kjer je v preteklosti zmagal osemkrat zapored (2005-2012). Uvodni turnirji pred OP Francije bodo podali marsikateri odgovor, kocka pa bo padla na Roland Garrosu, ki bi lahko odločilno vplival na prihodnost španskega matadorja.
Prizor z lanskega Roland Garrosa. Đoković bo letos poskušal dopolniti karierni Grand Slam, Nadal pa bo lovil deseto zmago na OP Francije. Stavnice bodo letos po vsej verjetnosti na strani Srba.
1. Rafael Nadal (Špa) 73-11/88%
2. Pete Sampras (ZDA) 143-27/84%
3. Andy Roddick (ZDA) 73-17/81%
4. Boris Becker (Nem) 135-33/80%
5. Mats Wilander (Šve) 104-27/79%
...
8. Andy Murray (VBr) 63-18/78%
...
14. Roger Federer (Švi) 103-35 (75%)
pripravil: Ž. J.
foto: Zimbio.com, Facebook
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji