Ivan Ljubičić se je rodil pred 33 leti v Banja Luki. Tenis je začel igrati pri devetih letih, toda vojna v Bosni in Hercegovini je upočasnila njegov razvoj. Pri 13-letih je zapustil rojstno mesto in po enem mesecu prebivanja na Reki je končal z mamo in bratom v Opatiji, v hotelu 'Astoria', z ostalimi pregnanci. Nikoli se ni pritoževal, pogrešal je le očeta, ki je ostal v Banja Luki, toda tenis mu ni bil več prioriteta.
Po šestih mesecih življenja v Opatiji je prišel tudi oče, družina je bila skupaj, Ivan pa se je lahko spet posvetil tenisu. Odšel je v Italijo, čeprav ni znal niti besede italijansko, tam pa se je tudi odločil, da bo branil barve hrvaške zastave.
Kot deček ja zmagal na Orange Bowlu (dvojice), skupaj z Željkom Krajanom. ''V teh otroških letih ni bilo lahko. Vedno bom čutil posledice drugačnega toka življenja. Nisem imel veliko opcij, ko se je odločevalo kaj bom delal v življenju'', pravi Ivan.
Leta 1996 je kot mladinec igral finale Wimbledona, naslednje leto pa polfinale OP Avstralije ter postal drugi mladinec sveta. Istega leta vzpostavi odnos s trenerjem Ricardom Piattijem, njegov prvi večji uspeh v članski konkurenci pa je bil finale Challenger turnirja v Zagrebu. Leta 1999 je dobil nekaj Futures turnirjev in končno tudi Challenger v Besanconu.
Njegov prvi nastop na Matersu je bil prav v Monte Carlu (1999), kjer je takoj pustil viden odtis. V 1. krogu je premagal Medvedeva, v drugem pa Kefelnikova. Ja, slednji je takrat kot 2. igralec sveta dobil vsega tri igre. Že v Umagu je prišel do polfinala.
Svoj prvi ATP turnir je osvojil leta 2001 v Lyonu, ko so po vrsti padli Kuerten, Benneteau, Gaudio, Safin in na koncu El Aynaoui. ''Pred finalom sem bil zelo nervozen. Dobil sem nasprotnika, ki sem si ga želel, a trema ni hotela izginiti. Na srečo sem odigral kot v transu. Odlično sem serviral ter prišel do lahke zmage. Za takšne trenutke igraš tenis'', je opisal občutke po prvi karierni zmagi Banjalučan.
Po slabšem letu 2002 in 2003 je v olimpijskem letu skupaj z Mariom Ančićem prišel do bronastega odličja v Atenah, nato pa je sledilo nepozabno 2005.
Že v Dohi je prišel do finala (izgubil s Federerjem), nato Marseilla (izgubil z Johanssonom), Rotterdama (izgubil s Federerjem) in še Dubaja, kjer je spet izgubil s Federerjem. Tenis, ki ga je igral to leto, mu je naslov prinesel šele jeseni, ko je slavil v Metzu in na Dunaju. Konec leta je prvič nastopil na zaključnem Mastersu, kjer je po porazu s Federerjem in Nalbadianom obstal v skupini. Leto 2005 bo tudi z zlatimi črkami vpisano v zgodovino hrvaškega tenisa, tudi po zaslugi Ivana Ljubičića. Z njegovimi maestralnimi igrami so naši sosedi prišli do zmage v Davisovem pokalu. Z izjemo finala je najbolj odmevala zmaga v 1. krogu, ko so Hrvati premagali ZDA v postavi Roddick, Agassi in brata Bryan in to na njihovem terenu.
Leta 2006 je drugič v karieri igral v finalu Mastersa (Indian Wells), pred tem pa slavil na dveh turnirjih v Čenaju in Zagrebu. Na Roland Garrosu je prišel do največjega uspeha na Grand Slamih, a čez polfinale in kralja peska Rafaela Nadala pač ni zmogel. Avgusta je zabeležil najboljšo karierno uvrstitev na ATP lestvici (3. mesto), saj se je znašel takoj za nedotakljivima Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom. V naslednjem letu je dobil prvi turnir na travnati podlagi (Hertogenbosch), nato pa ni več beležil tako dobrih rezultatov, a je imel prebliske (tri četrtfinala Mastersov), vendar so ga ustavili najboljši. Prišel je Lyon, in Ljubičić je dvignil pokal, devetega v karieri. Vsi so mislili, da je Hrvat zadnjič osvojil turnir na mestu, kjer je tudi prvega, toda Ivan je poskrbel za še srečnejši konec...
Marca 2010 se je odločil nastopiti v Indian Wellsu, kalifornijski puščavi, ki gosti prvi Masters turnir sezone, čeprav je imel težave s poškodbami. Po zmagi nad mladim Harrisonom (ZDA) in Dabulom, bi 3. krog moral pomeniti njegov konec. Spopadel se je z 2. tenisačem sveta Novakom Djokovićem, Srbom, ki ga je pred tem premagal petkrat v zadnjih petih medsebojnih dvobojih. Sam začetek je pripadel Noletu, nato pa je Ivan zaigral kot prerojen. Še preden se je Srb zavedel, je že zapustil teren poražen, vajo pa je v polfinalu ponovil tudi proti Rafaelu Nadalu, ki je imel v žepu, tako kot Djoković, zadnjih pet medsebojnih zmag. Španec je izgubil po tajbrejku in to na kakšen način. Po vodstvu 1-0 je Ljubičić nanizal sedem točk zapored. Nikoli še nobenemu tenisaču ni uspelo dobiti sedem točk zapored v tajbrejku proti Nadalu, vse do tega Ivanovega večera. V finalu mu je nasproti mreže stal ljubimec domačih gledalcev Andy Roddick, ki je bil že leto dni brez lovorike. Odlična priložnost za Američana, da končno spet dvigne pokal? Kljub težji poti do finala je Ljubičić dobil dva tajbrejka od treh. Kakšna zmaga...
Po tem zmagoslavju je Ljubičić prišel še do dveh finalov v Franciji, a to ni več tako pomembno. Svojo kariero je okronal 21. marca 2010, ko je padel Roddick. To ni bil običajen turnir. V tem tednu se je odvrtela njegova kariera, njegovo življenje. Kot da bi se odločil, da bo na najtežji način osvoji zadnji teniški turnir in s tem pokazal, da je bila njegova pot do vrha težja od ostalih.
''Težko je to opisati. Bili smo daleč od doma in mislili, da bo trajalo le nekaj mesecev ter se bomo vrnili domov. To ni bil moj dober del življenja. Težko je bilo in nismo sploh vedeli, če je oče še živ. Po drugi strani smo živeli iz dneva v dan. Vseskozi v upanju. Mogoče je to eden od razlogov, da vedno poskušam biti pozitiven, misliti pozitivno, tako kot takrat. Če bi takrat razmišljal negativno, da se ne bi nikoli vrnili in ne bi nikoli več videl očeta,...''pravi Ljubičić, ki bo od sedaj naprej užival ob ženi Aidi, sinu Leonardu in hčerki Zari.
Ostaja nam, da poslušamo njegove besede in razmišljamo pozitivno, tebi Ljubo pa hvala za vse.
Ivan Ljubičić je konča teniško kariero na ATP 1000 turnirju v Monte Carlu
pripravil L.S.
foto: GoogleImages
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji