Australian Open se je izmed vseh zdel še najbolj oddaljen, ne le zaradi študijskih obveznosti, temveč tudi iz finančnega vidika. A obrnilo se je drugače in letošnji turnir sem si tudi po spletu nekaj srečnih okoliščin uspela ogledati v živo.
Melbourne je v teh dneh zares v znamenju tenisa. Velikanske televizijske zaslone, kjer v živo prenašajo dvoboje, je mogoče zaslediti na več trgih, v času najbolj zanimivih dvobojev (kot npr. med Bernardom Tomićem in Rogerjem Federerjem) pa se ti trgi povsem napolnijo z ljubitelji tenisa, v času kosila iz bližnjih poslovnih stavb na trg pridejo tudi drugi in ob ogledu tenisa pojejo svoj obrok. Na osrednjem trgu – Federation Square – je na voljo tudi nekaj ležalnikov in sončnikov, ki ščitijo pred žgočim soncem, ki v teh dneh ne prizanaša. Na Federation Squaru je na voljo tudi informacijski center, kjer so na voljo najrazličnejše informacije, povezane s turnirjem, prodajno mesto uradnih proizvodov ter seveda prodajno mesto vstopnic. Tudi ogled časopisov kaže, da je v tem trenutku najpomembnejši dogodek v Melbournu tenis. Časopisi imajo nekaj strani namenjenih tenisu, dan pred dvobojem domačina Bernarda Tomića in Rogerja Federerja pa so tiskani mediji na pomemben dvoboj opozarjali že z velikanskimi fotografijami na naslovnicah. Dvoboje si je mogoče ogledati tudi v nekaterih lokalih ter v 88. nadstropju nebotičnika Eureka, najvišji razgledni točki na južni polobli.
Obstaja več vrst vstopnic, od tistih, ki si jih lahko privoščijo oziroma privoščimo tudi tisti, ki imamo nekoliko omejena denarna sredstva, do tistih, za katere je potrebno odšteti nekaj sto evrov. Najcenejše so t. i. Ground pass vstopnice, ki za ceno dobrih 20 evrov v prvem tednu nudijo dostop na Margaret Court Areno (seveda, če ta že ni zasedena) ter vsa zunanja igrišča. Za glavni igrišči, Rod Laver Areno in Hisense Areno, je potrebno kupiti posebne vstopnice, ki so seveda precej dražje.
Kompleks igrišč, kjer poteka prvi izmed turnirjev za Grand Slam, se nahaja praktično v centru mesta, tako da lahko tja prideš že po manj kot desetih minutah sprehoda od osrednjega trga. Vrata kompleksa odprejo ob desetih, tako da je na prizorišče bolje priti nekoliko bolj zgodaj, saj tako ni težav z izbiro sedežev na Margaret Court Areni. Na dan mojega obiska sta prvi dvoboj na tem igrišču začeli Rusinja Vera Zvonarjova in Čehinja Lucie Hradecka, ki sta igrali pred ne povsem napolnjeno areno. A to se je povsem spremenilo, ko sta približno 10 minut po koncu prvega dvoboja na igrišče stopila Srb Janko Tipsarević in Avstralec James Duckworth. Praktično vsi sedeži so bili zasedeni, ob vhodih pa so se nabirale kolone ljudi, ki so si želeli ogledati dvoboj, vendar so morali čakati, da bi se kdo naveličal sedeti na peklensko vročem soncu in sedež prepustil nekomu izmed čakajočih.
Dvoboj Srba in Avstralca je prinesel pravo navijaško vzdušje. Na tribunah so sicer prednjačili avstralski navijači, ki so bili odeti v značilne modre navijaške oprave, imeli najrazličnejša pokrivala, vendar pa je bilo prisotnih kar nekaj srbskih navijačev, ki so razprostrli zastave. Najbolj nepozabno pa je bilo nedvomno glasno navijanje domačinov, ki so z vzkliki »Aussie, Aussie, Aussie; Oi, Oi, Oi« vzpodbujali svojega ljubljenca.
V tem času so na drugih prizoriščih seveda potekali številni dvoboji. Na večjih igriščih, kjer so igrali višje postavljeni igralci, so se seveda naredile kar precejšnje vrste čakajočih, medtem ko so na stranskih igriščih igrali manj znani oziroma nižje ali (ne)postavljeni igralci, ki niso imeli takšne podpore s tribun. Veliko ljudi pa se je raje odločilo za park in osrednji dvoboj gledalo na velikem zaslonu. Tudi uličice so bile polne ljudi, ki so hiteli od enega igrišča do drugega oziroma od ene stojnice do druge. Na prizorišču je bilo na različnih koncih na voljo več trgovin, kjer je bilo možno kupiti spominke in teniško opremo. Na voljo so najrazličnejše majice, obeski, magnetki, kape, hlače, puloverji, loparji, žogice najrazličnejših velikosti ter seveda obvezne brisače. Poskrbljeno je tudi za najmlajše, ki imajo na voljo nekaj stojnic, kjer lahko preizkušajo svoje teniško znanje.
Celodnevna Ground Pass vstopnica omogoča tudi izhod in ponoven vhod v kompleks, tako da lahko med dopoldanskim in večernim delom tekmovanja skočiš do centra mesta in se vsaj za nekaj trenutkov umakneš v senco. Na prizorišču turnirja je namreč peklensko vroče, neusmiljeno sonce pa poskrbi za opekline, četudi se pred njim poskušaš zaščititi s kremo in pokrivali.
V pozno popoldanskem delu sta na igrišče stopili tudi prvi nosilki med ženskimi dvojicami Katarina Srebotnik in Kveta Peschke. Začetek sicer ni bil najbolj obetaven, saj sta prvi niz izgubili, vendar sta potem stvari le postavili na svoje mesto in se uvrstili v nadaljevanje tekmovanja, kjer pa sta zaradi poškodbe žal morali dvoboj predati. Ker sta igrali na igrišču 7, ki nudi neposreden dostop do igralcev, se je ponudila izvrstna priložnost za zbiranje avtogramov. Nekateri obiskovalci očitno obiskujejo turnirje le s tem namenom. Bolj kot se je dvoboj približeval koncu, več ljudi z bloki, žogami in revijami se je zbiralo ob igrišču, da bi na koncu dobili avtogram zmagovalk. Kot se je izkazalo se splača govoriti slovensko, saj lahko preskočiš vrsto. Katarina Srebotnik je namreč začela deliti avtograme na drugi strani, ko pa sva s kolegico, glasno čestitali za zmago, je preskočila nekaj avtograma željnih ljudi in podpisa najprej namenila nama. Nekateri so tudi prosili za brisačo, ki pa je bila navadna bela in ne uradna, kakršno dobijo igralci na osrednjih igriščih in ki jih običajno videvamo na televiziji.
Obisk Australian Opna je bil nedvomno zanimiva izkušnja in se po velikosti in organizaciji, izmed športnih dogodkov, ki sem jih obiskala doslej, lahko primerja le z olimpijskimi igrami. Turnir pomaga organizirati tudi veliko število prostovoljcev, ki so na voljo za najrazličnejša vprašanja, posebej pa jih gre pohvaliti za prijaznost. Ko sem jih namreč povprašala, ali bi me lahko za pol minute spustili v Rod Laver Areno, toliko, da bi naredila fotografijo ali dve, čeprav nisem imela kupljene vstopnice, so pritrdili in me spustili do roba stopnic.
Iz Melbourna Nina Jelenc
foto: Nina Jelenc
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji