V tenisu se pogosto srečujemo s pojmovanjem talenta, pri čemer poskušajo strokovnjaki igralce strpati v dve ločeni kategoriji - talent/delo. Ob tem se je smiselno vprašati, kaj sploh je talent? Slovar slovenskega knjižnega jezika ga definira kot ''veliko prirojeno sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost''. Talent razumemo kot naravno sposobnost, ki je najbolj vidna v mlajših letih. Prav zato se na primer zmaga, ki jo je pred 16 leti na turnirju Little Aces proti Rafaelu Nadalu dosegel Richard Gasquet, smatra kot dokaz Francozovega superiornega talenta, ki se zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin nikoli ni manifestiral v vsej svoji veličini. Pa je temu res tako? Koliko je mogoče z delom nadoknaditi pomanjkanje talenta in obratno? Kje nastane ločnica? Jasnega odgovora ni.
Poleg hitrosti, moči, eksplozivnosti in ravnotežja tenisač potrebuje široko paleto psiholoških atributov oziroma t.i. mentalno moč. Obstajajo tri osnovne kategorije talenta: splošno motoričen, športni in specifično športni. Doug MacCurdy, dolgoletni trener in član Mednarodne teniške zveze (ITF), govori o sedmih prvinah za določanje talenta.
Shema Mednarodne teniške zveze (ITF), ki prikazuje, kaj sestavlja talent.
Eden tistih, ki se pogosto srečujejo z očitki o pomanjkanju talenta, je Gilles Simon. Francoski tenisač je tipičen primer counter-punchinga, ki se pogosto smatra za inferiorno obliko teniške igre. Gre za tip igralca, ki ne generira svojega tempa, temveč izkorišča hitrost nasprotnikove žoge. Njegova igra temelji na konstantnih in globokih udarcih brez velikega tveganja, kar se odraža v manjšem številu neizsiljenih napak. Counter-puncher mora znati odigrati agresivno, pogosteje pa z neskončnim vračanjem žoge frustrira nasprotnika in ga prisili v veliko število napak. Festivali asov, ki so jih v 90. letih prejšnjega stoletja uprizarjali Pete Sampras, Goran Ivanišević in Richard Krajiček, so botrovali postopni upočasnitvi nekaterih površin, s čimer je želela ATP spodbuditi daljše izmenjave z osnovne črte. Vse to je pripeljalo do porasta obrambno usmerjenih igralcev, ki niso več omejeni na peščeno podlago.
''Talent, nihče ne ve, kaj je to. Preden sem dopolnil 21 let, so govorili, da ga imam ogromno, ko pa sem postal močnejši, sem se preselil na drugo stran. Ko sem se leta 2006 uvrstil na OP Avstralije in premagal Tomaša Berdycha, so me označili za genija. L'Equipe je zapisala: ''Genij!'' 'Sem 130. igralec sveta, jaz nisem noben genij,' sem odvrnil. V Franciji se talent povezuje s tremi stvarmi: spretne roke, tehnika in napadalna igra. Ker jaz nimam dobrih rok, nimam talenta. Nastopaštvo se zamenjuje s talentom. Pogosto slišim, da je Feliciano Lopez talentiran in to se mi zdi neumno. Oh, Lopez napadalec. Ne, Lopez je obramben igralec. Vsi vedo, da je tenisač z osnovne črte, ki s servisom doseže več kot z volejem. Ima imidž nadarjenega serve & volley tenisača. Meni se zdi, da je serve & volley tenisač pogosto nenadarjen. Udari močan servis in se premakne naprej, da bi udaril vole, ker je to zanj najlažji način, da osvoji točko,'' je brez dlake na jeziku spregovoril Simon.
V teniškem svetu je pogosto najbolj cenjena napadalna igra, s katero sta dominirala Roger Federer in Sampras pred njim. Z vzponom Nadala, Novaka Đokovića in Andyja Murrayja se je razvil nov model modernega tenisača, ki se poleg napada v veliki meri zanaša na svoje obrambne sposobnosti. Ravnotežje med kontroliranim napadom in prepuščanjem iniciative nasprotniku je dandanes bistvenega pomena za uspeh.
''Nimam spretnih rok, vendar imam ogromen talent. Obstaja več vrst talenta, nekatere so bolj očitne kot druge. Kaj je talent? Ko Richard Gasquet udari backhand deset milj za osnovno črto, pravijo talent. Prav imajo. Toda ko Rafael Nadal naredi enako s svojim forehandom, pravijo moč. Vsi se strinjajo, da je Federer talentiran, a pri Đokoviću se zatakne, ker naj ne bi imel izjemnega udarca. Razen mogoče, da lahko serviraš z 275 km/h in bo žogo zadel v sredino loparja. To je neverjeten talent. Če vprašate mojega trenerja, kdo ima več talenta, Roger ali Novak, bo okleval,'' se je razgovoril Francoz in nadaljeval: ''Televizija popači percepcijo. Ljudje ne vidijo, kaj je tako posebnega na Keiju Nišikoriju. Ima najboljši dvoročni backhand, kar sem jih kdajkoli videl. Poiskati zna neverjetne kote, a to ne naredi vtisa. Pogosto uporabim primer Michaela Llodraja. Ima izjemen vole in občutek, vendar ne more udariti pravilnega forehanda. Ali je nadarjen? Marat Safin je imel patent na talent skozi celotno kariero, a če se pogovarjamo o rokah, je podoben meni. Ernests Gulbis prav tako. On je talentiran, pika. Če izgubi, je to zato, ker se mu ne ljubi igrati.''
Simon je iskreno spregovoril tudi o nekaterih reprezentančnih kolegih, ki uživajo status bolj talentiranih igralcev. ''V Franciji sem na začetku dobil vtis, da je bolje, če si nekoliko slabši, a talentiran. Gulbis, ki je številka 50, je bolj cenjen kot David Ferrer, ki je številka tri. Danes mi je vseeno, ali ljudje menijo, da imam talent ali ne. Ponavadi odgovorim, da je moj talent občutek za čas, kdaj udariti žogo. Tehtam 70 kilogramov in v Rimu sem proti Nadalu dosegel 50 winnerjev. Upam, da mi tega ne bo zameril, a vedno me šokira, ko pravijo, da imam manj talenta kot Jo-Wilfried Tsonga. Jo zabije vsak udarec. Vse je zelo na silo. Med nami je najbolj talentiran Gael Monfils,'' je zaključil Simon.
pripravil: Ž. J.
foto: Zimbio.com
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji