Zavlada pravi teniški mir, zavoljo počitnic. Ampak nekateri ne bomo kar tako pozabili pretekle sezone. Igralci se bodo najlepše spominjali svojih uspehov, gledalci pa verjetno prizorišč, katere so obiskali. Zato se, za spremembo, ne spomnimo letošnjega Wimbledona s pomočjo rezultatov in znanih dejstev ampak z doživetji.
Bil je četrtek, četrti dan turnirja, ko sem zvečer stopila na parkirišče številka 10 (pravzaprav gre za ogromen travnik). To je bojna lokacija, v igri so namreč karte za ogled najboljših teniških igralcev in igralk na enem najprestižnejših turnirjev velike četverice – Wimbledonu. Vrsta je že na pogled predolga, šotorov preveč, kar potrdi tudi »queue card«, po naše nekakšna čakalna karta, ki nosi številko 1004. Prepozne smo, saj na Centralno igrišče vodijo karte s številkami pod 500. Torej bo težko priti tudi na igrišče št. 1, kateremu naj bi bile namenjene čakalne karte tam od 500 do 1000. Razočaranje je seveda veliko, a preostanejo nam še t. i. ground tickets, ki omogočajo vstop v kompleks, a ne vstopa na tri največja igrišča. Skratka, nemogoče je videti Federerja ali Nadala. Tako po kratki noči (»stewardi« čakajoče ljudi na začetku vrste namreč pričnejo zbujati že okoli 5.00) na trdih travnatih tleh le pridemo do kompleksa, ki smo ga prej videle le prek naših televizijskih ekranov. Ja, ko vidiš to, pravemu teniškemu fanu, zastane dih. Vse zeleno, vijolično in rumeno.
Vendar se nismo vdale. Vrnile smo se že v nedeljo zjutraj, da bi čakale na karte za ponedeljek – začetek drugega tedna turnirja. Cene kart so seveda drastično poskočile, a če smo pripotovale že tako daleč, smo bile pač pripravljene odšteti še več denarja. Kljub zgodnjemu prihodu, smo bile vse do sedme ure v ponedeljkovem jutru negotove. Queue card je nosila številko 627, kar nas je s precejšnjo gotovostjo vodilo na igrišče št. 1, vendar kaj, ko smo si želele videti takrat še prvega igralca sveta, Rogerja Federerja. Na srečo, je bilo pred nami veliko število tistih, ki so hoteli videti Rafaela Nadala, ki je igral na igrišču št. 1, zato je ostalo nekaj kart tudi za centralno igrišče. Ko smo se tako v dolgi vrsti počasi pomikali proti kompleksu, so se nam začeli približevati delivci kart. Takrat enostavno obnemiš in samo prisluhneš. V oddaljenosti slišiš: Do you want a ticket for Central Court, Court 1 or Court 2? In ko pride do tebe in ti zastavi enako vprašanje, v popolni nedojemljivosti rečeš Central Court in pomoliš tresočo se roko. V naslednjem trenutku ti z nasmehom na obrazu prijazni gospodič namesti rdečo zapestnico, ki ti zagotavlja sedež na Centralnem igrišču. Pot do igrišč se nadaljuje, vmes si deležen natančnega pregleda, seveda pa te tik pred vstopom čakajo še blagajne. In potem še skoraj dve uri do začetka tekem. Ampak tam čas hitro mine. Najprej dobra kava, potem značilne jagode s smetano. Dejansko v mali plastični posodici dobiš par jagod, prelitih z nekaj kapljicami mleka (to naj bi bila za Angleže smetana). Plačaš preveč, a to si na Wimbledonu moraš privoščiti.
Nato smo se razveselile še naših sedežev, ki so bili dejansko zelo blizu igralcem. Pričakovati bi bilo, da zadnje dobljene karte pomenijo najslabše sedeže, tam nekje pri vrhu. Zadovoljstvo je bilo tako nepopisno in ko imaš možnost spremljati še dvoboje med Rogerjem Federerjem in Jurgenom Melzerjem, Sereno Williams in Mario Sharapovo ter Andyjem Murryjem in Samom Querryjem je dneva hitro konec. Ko naslednji dan odpotuješ domov, postane popolnoma nepomembno, da je tvoj favorit izgubil v naslednjem krogu, saj je važno le, da si ga imel moč videti.
Z nekaj truda in veliko volje si je popolnoma možno ogledati nekaj tekem na Wimbledonu, tudi brez vnaprejšnjega nakupovanja kart. V mojem »date – plannerju« je tako 20. junija 2011 že pripis – London.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Komentarji