Pri enaintridesetih letih, rojen je leta 1981 tako kot njegov partner v dvojicah iz juniorskih let Roger Federer, je Rochus profesionalni teniški igralec dobrih 13 let, in večino tega časa je bil varno, več kot spodobno uvrščen med petdesetim in sedemdesetim mestom na lestvici, kar mu je omogočalo čisto prijetno opravljanje dejavnosti mednarodnega profesionalnega teniškega igralca. Z višino 168 cm pa je Olivier Rochus poznan tudi kot najnižji igralec na turneji. Pomanjkanje telesne višine v igri, v kateri so tekmeci vse bolj atletski in vse bolj fizično pripravljeni, pa Olivier nadomešča z izrednim občutkom za žogo, izvrstno tehniko, vzornim gibanjem in zgodnjo točko udarca. Ta teden je Olivier Rochus igral v ameriškem Newportu na turnirju Campbell’s Hall of Fame Tennis Championships, tradicionalnem zadnjem turnirju na travi, kjer se je zadnje dve leti uvrstil v finale. Teh uspehov mu tokrat žal ni uspelo ponoviti. Izgubil je v drugem krogu po treh nizih proti Nišikoriju. Srečala sva se pred malo manj kot letom dni na umaškem turnirju, ki ima letos zaradi olimpijskih iger zgodnejši termin, kamor je Olivier lani prispel, ko je opravil svoje občasne obveznosti v nemški teniški Bundesligi.
Pogovarjajva se o različnih podlagah igrišč. Imeli ste zelo dobre rezultate na travi v Newportu. Dvakrat zapored ste bili finalist. Ali imate posebno afiniteto do trave, vam ugaja vzdušje v Newportu?
V Newportu je zelo težko igrati, saj so travnata igrišča zelo slaba. Žoga se ne odbija visoko. Glede na to, da sem majhne rasti in imam dobro roko, mi uspeva, da vrnem veliko žogic, pri čemer igram veliko rezanih žogic, ki se odbijajo zelo nizko. Imel sem tudi naklonjene žrebe, tako da sem lahko profitiral tudi po tej plati. Res pa je, da sem vedno dobro igral na travi, sem pa v Newportu dvakrat imel srečo.
Ali lahko podrobneje opišete igrišča v Newportu? Zakaj so slaba?
Tam so sami napačni odboji. Včasih kaže, da bo žogica nizka, odbije pa se čez glavo, drugič se sploh ne odbije, pač pa pade pod noge.
Kako bi primerjali ta igrišča s Queensom in Wimbledonom?
Ni primerjave. Queens in Wimbledon sta perfektna, čudovita igrišča.
Že nekaj let se govori, da so igrišča v Wimbledonu postala počasnejša. Govori se, da naj bi zamenjali travo in izbrali travo z daljšimi koreninami, da se pripravijo na izvedbo olimpijskega turnirja, oziroma da travo ne strižejo več tako nizko kot nekoč. Ali bi se strinjali s tem? Kakšen je vaš vtis glede igrišč v Wimbledonu?
Tega nisem opazil. Tudi denimo med travo na turnirju v Eastbournu in v Wimbledonu nisem opazil posebne razlike. Je pa res, da igrišča niso posebej hitra, in da žogice kmalu postanejo zelo velike.
Kako bi lahko podrobneje pojasnili, zakaj vam travnata podlaga ustreza?
Žoga se ne odbija visoko, kar je zame dobro, saj ne maram žogic, ki se odbijejo višje od rame. Glede na to, da sem nizek, se lažje premikam na travi. To so pozitivne točke za mojo igro.
Katere druge prednosti bi pripisali vaši telesni višini?
Še zlasti gibanje in hitrost na igrišču. Višji igralci so težji in počasnejši od mene. Nimam moči, ki jo imajo igralci, ki so višji od mene, imam pa živahnost, ki je drugi nimajo. Glede na to, da imam manj moči, se moram znajti drugače.
Ali se prilagajte tudi tako, da žogico udarjate prej?
Ja, tudi s tem. Če žogico udarjam preveč od zadaj, nimam moči. Gre za to, da igram hitreje in se hitreje odzivam.
Že od juniorskih let igrate na zelo visokem nivoju. Kako ste doživeli prehod iz mladinske v člansko konkurenco?
Sprememba je velika in težka. Ko si junior, spiš v odličnih hotelih, igraš na lepih turnirjih, igraš turnirje za Grand Slam. Vse je super. Ko prestopiš med profesionalce, začneš na turnirjih Futures: nimaš dobre uvrstitve na lestvici, si na tisočerem mestu, igraš na turnirjih, kjer imajo le dva ali tri igrišča, v klubih, kjer potekajo turnirji, včasih ni možno niti naročiti hrane, tako da si vseskozi lačen, treba je iti skozi tri, štiri kroge kvalifikacij, treba je imeti mentalno moč, da to greš skozi vse to. Prehod je težek.
S Federerjem sta bila tim v dvojicah v mladinskih letih. Koliko sta še kaj v kontaktu?
Vidiva se na velikih turnirjih in vedno se lepo pogovoriva. Pokramljava nekih deset minut. Nimam številke njegovega telefona, sicer pa je vedno super prijazen do mene, kot je bil vedno.
Prehajate v zrela teniška leta. Kaj je vaš trenutni fokus pri pripravah, teniških, kondicijskih, mentalnih. Kaj se je pri vas spremenilo?
Ja, kar precej se je spremenilo. Osrednji cilj je, da ne bi imel poškodb, vzdrževati fizično pripravljenost je zelo težko. Vsak dan, ko se zbudiš, čutiš nekje neko bolečino, vedno je nekaj. Zagotovo ne treniram več na isti način, kot takrat ko sem imel osemnajst let. Takrat sem igral dopoldne tenis x ur, potem sem šel eno uro tekati, nato pa sem spet igral tenis. Če bi se tako vedel danes, bi jutri končal v bolnici. Drugače se ravnamo. Veliko se dela na preventivi, dela se na varčevanju z energijo, naslednje leto bom imel 31 let, že to, da sem še vedno tu, je znak, da vendarle dobro delamo.
Ali bi rekli, da ste spreminjali svoj slog igre skozi leta? Ali ste se prilagajali letom?
Vedno se trudiš, da bi se izboljšal. Iz leta v leto se splošen nivo igre izboljšuje. Igralci so iz leta v leto mlajši in močnejši. Zato se je treba vedno izboljševati. Mislim, da zdaj igram bolje kot, ko sem imel dvaindvajset, triindvajset let. Imam več izkušenj, bolje razumem svojo igro, bolje poznam slabosti nasprotnikov, bolje razumem tenis. Glede na to, da se nivo vedno izboljšuje, poskušam napredovati vsak dan tudi pri naših letih.
Ali danes bolje čutite igro?
Tudi to. Mentalni dejavnik je pomemben. Prej sem bil bolj nervozen. Zdaj si vzamem več distance. Pri dvajsetih sem se zlahka razburil. Zdaj vse turnirje poznamo na pamet. Zdaj poskušamo bolj uživati in več potegniti iz vsega, saj vemo, da gre za zadnja leta. Gre za drugačen pristop.
Kaj bi lahko izpostavili, kaj ste izboljšali v zadnji dve leti, denimo?
Ne bi mogel izpostaviti nič posebnega, saj sem imel poškodbo rame, pretrgal sem si mišico na nogi, in najbolj pomembno je, da se mi je uspelo dobro vrniti. Vsak dan poskušamo delati na izboljšavah. Vem, da mi je servis šibka točka, zato delam na njem, bolje stopiti v igrišče in biti še bolj agresiven, žogico vzeti še bolj zgodaj, cilj mi je, da bi manj tekal po igrišču in torej bolj nadzoroval igro.
Kakšna je vaša običajna priprava pred dvobojem?
Vedno se dobro ogrejemo. Uporabljam elastiko, poskrbim za ramo, vzamem si približno petnajst minut za dobro pripravo, da bi razgibal noge, kratki sprinti,... cilj je, da smo na začetku bolj živahni, da igramo aktivno od prvih točk naprej. Z leti je zelo pomembno, da začnemo ogreti, saj to ščiti pred poškodbami. Zdaj ogrevanje vzame več časa.
Ohranjanje koncentracije, osredotočenosti na igro je zahtevna naloga. Kaj se dogaja z vašimi mislimi med tekmo? O čem razmišljate, kako ohranjate fokus?
Začetki meča so še posebej pomembni, ko si na 4-1, na 4-0, si lahko privoščim, da se malo sprostim, ali pa če izgubljam 5-1. Po drugi strani pa je stanje 4-4, 5-4 zelo pomembno. Tu smo vedno na 100%. Včasih je težko ostati v meču, in ravno to je kakovost dobrih igralcev. Igralec, kot je Nadal, ne bo nikoli podaril točke, ne glede na to ali je rezultat 0-0, ali 5-1. Mentalna kondicija je tudi nekaj, kar se trenira in to je tudi naloga na dolgih treningih, ki lahko trajajo tudi 3 ure.
Ali je cilj to, da nič ne razmišljate, da samo čutite in igrate?
Ne. Vedno razmišljam – kam bom serviral, kam bom poslal žogico, kako bom vrnil servis, prizadevam se vizualizirati. Nenehno razmišljamo – ali bom stopili bolj naprej, bolj nazaj, kaj naj naredim na žogici za brejk in tako dalje… Ena izmed pomembnih stvari, je vedno ostati pozitivno naravnan. Če te prevzame negativnost, ne moreš biti na 100%. Veliki so vedno pozitivno naravnani. Redko kdaj vidimo Nadala ali Federerja, da lomita lopar.
Ko sva že pri tem, Nadala nisem nikoli videl, da bi razbil lopar. Federerja sem nazadnje videl razbiti lopar proti Djokoviću v Indian Wellsu. Kolikokrat ste vi razbili lopar?
Ne velikokrat. V celotni karieri mogoče kakšnih petnajst.
Ali imate v težkih trenutkih neko mantro, neka miselna področja, ki vam pomagajo, da se izvlečete iz težav na igrišču?
Pomislim na ljudi, ki jim gre veliko slabše kot meni, to so lahko težave po svetu, to so lahko ljudje, ki jih poznam in ki se srečujejo s težavicami, zato, da bi se spomnil, da mi sploh ni slabo, da delam to, kar imam najraje, da sem zdrav in da lahko tekmujem, da se spomnim, da se je treba zabavati. Včasih ko pomislim na takšne stvari, mi je lažje ohraniti nasmeh na igrišču in ostati pozitiven.
|
Preberite še: |
Tenis je igra, ki jo lahko razlagamo na nešteto načinov. Kako vi razlagate, razumete tenis?
Veliko teči, igrati z občutkom, veliko analiziram igro nasprotnika, provociram njegove napake, moj pristop k tenisu opredeljuje tudi moja višina.
Kakšen nasvet bi dali igralcu pri osemnajstih, ki želi postati profesionalec?
Rekel bi, da je veliko trenerjev in veliko staršev, ki na mlade igralce postavljajo tako veliko pritiska, da ti ne znajo več igrati in nato posledično nehajo igrati tenis. Mislim, da je pomembno, da igralci naredijo vsaj srednjo šolo, da odrastejo in postanejo profesionalci pri devetnajstih, dvajsetih, saj imajo potem ves potreben čas. Smešno mi je videti mlade, ki nehajo hoditi v šolo pri štirinajstih in trenirajo po pet ur na dan, saj to nima nobenega smisla. To so te male stvari, ki mislim, da niso dobre.
Kaj bi spremenili pri tenisu, pri pravilih ali pri poteku turneje?
Spremenil bi to, da bi imeli samo en servis. Če bi to bilo tako, bi se zagotovo povzpel na lestvici.
intervju opravil Terens Štader
foto: zimbio.com
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji